S tem zavedanjem sem namreč tudi sama začela.
V te vode me je vpeljala že moja pokojna mama. Bila je kmečka ženska, ki se je spoznala na začimbe in zelišča pa na doma pridelano hrano. Temu bi danes rekli domača in lokalna prehrana. Zahvaliti se ji moram, da tudi nje, preproste ženičke, ni prevzel veliki bum fitofarmacevtskih podjetij, kjer se je najprej začelo na veliko uporabljati umetna gnojila in škropiva.
Moji starši so ostali zvesti tistemu, kar narava da. Enkrat več, drugič manj.
Vseeno je zbolela za rakom. Prvo vprašanje je bilo zakaj? Pri vsej tej zdravi hrani se to nikakor ne bi smelo zgoditi. Seveda je bila pod stresom, seveda je imela probleme – vendar kdo jih nima?
Iskali sva rešitve. Tudi v alternativi. Brali in brali in preizkušali. Ni upala drastično spreminjati svoje prehrane in preizkušati vsake nove rešitve, ki se je pojavljala v medijih. Konec koncev je bila gospa v letih, vajena svojega načina prehranjevanja in zvesta svojemu znanju.
Zanimivo je, da v deželi sredi neokrnjene narave in čistega gozdnega zraka, ljudje kar precej zbolevajo za rakom. Bog si ga vedi, kaj se skriva v naših kočevskih gozdovih. Zato se mi postavlja vprašanje, ali je sploh mogoče okrepiti organizem do te mere, da ne bo podlegel zunanjim vplivom?