11.6 C
Ljubljana

o meni

Najprej v razmislek…

Ko vstopite v pekarno ali trgovino in želite kupiti toplo žemljico ali kruh, navadno ne sprašujete o poreklu žita. Ne vprašate se, na kakšen način je bilo žito pridelano, koliko pesticidov je bilo pri tem uporabljenih in vas tudi ne zanima, kako je bilo žito nadalje obdelano. Ne poglabljate se v to, ali ima podjetje, ki vam bo prodalo končni izdelek, vsa potrebna dokazila o poreklu surovin in proizvodnji izdelka. Ne sprašujete se, kakšno izobrazbo, usposobljenost in znanje o hrani in zdravju imajo ljudje, ki vam v kruh (polega osnovnega – moke, vode, kvasa) vmešajo še množico kemikalij in aditivov. Vse to le zato, da bo njihov izdelek več dni bolj rahel in bo vsaj en teden ohranil svežino ter ga ne bo napadla plesen, pa seveda, da bo bolj okusen, s hrustljavo skorjico in močnim vonjem, ki vas bo vabil že z druge strani ulice.

No, kar bi vas RES moralo zanimati je KAKOVOST HRANE! S tem bi lahko bili že sami svoj prehranski svetovalec. Mene danes ne bi potrebovali.

Torej kdo sem jaz? Jaz sem Slavica Zorn.

S tem zavedanjem sem namreč tudi sama začela.

V te vode me je vpeljala že moja pokojna mama. Bila je kmečka ženska, ki se je spoznala na začimbe in zelišča pa na doma pridelano hrano. Temu bi danes rekli domača in lokalna prehrana. Zahvaliti se ji moram, da tudi nje, preproste ženičke, ni prevzel veliki bum fitofarmacevtskih podjetij, kjer se je najprej začelo na veliko uporabljati umetna gnojila in škropiva.

Moji starši so ostali zvesti tistemu, kar narava da. Enkrat več, drugič manj.

Vseeno je zbolela za rakom. Prvo vprašanje je bilo zakaj? Pri vsej tej zdravi hrani se to nikakor ne bi smelo zgoditi.  Seveda je bila pod stresom, seveda je imela probleme – vendar kdo jih nima?

Iskali sva rešitve. Tudi v alternativi. Brali in brali in preizkušali. Ni upala drastično spreminjati svoje prehrane in preizkušati vsake nove rešitve, ki se je pojavljala v medijih. Konec koncev je bila gospa v letih, vajena svojega načina prehranjevanja in zvesta svojemu znanju.

Zanimivo je, da v deželi sredi neokrnjene narave in čistega gozdnega zraka, ljudje kar precej zbolevajo za rakom. Kako torej okrepiti organizem do te mere, da ne bo podlegel zunanjim vplivom?

Rešitve sem po njeni smrti še bolj intenzivno iskala s širjenjem znanja o prehrani. Najprej sem želela izvedeti vse o najmočnejših antioksidantih – začimbah in zeliščih. To mi je tudi mati položila v zibelko. Potem pa so mi v roke prišle knjige Sanje Lončar. Eno za drugo sem požirala. Knjige Sanje Lončar in Adriane Dolinar so zame biblija. Svoje znanje sem nadgrajevala z znanjem o eteričnih oljih, želela sem vedeti vse o dihalih, o zraku in o vodi. Začela sem ustvarjati tudi svojo ekološko kozmetiko in mila. Potem pa sem začela posegati tudi po strokovni literaturi s področja delovanja možganov in delovanja črevesja. Želela sem izvedeti vse o naši koži in o virusih ter bakterijah. Knjige sem prebirala kot za stavo, še posebej zato, ker sem sama mati dveh otrok. Kot vsaka mati si želim, da smo vsi zdravi. Težnje k zdravi in neoporečni hrani so me posredno, preko moža, pripeljale tudi do znanja o ekološki in biodinamični pridelavi domačih pridelkov.

Pa vendar… nekaj mi je ves čas manjkalo… nekakšna povezava z vsem skupaj. Neko bistvo. Filozofija.

Zato danes študiram na Akademiji za zdravilstvo, program Diagnostika in prehranjevanje po tradicionalnem kitajskem zdravilstvu. Nisem zdravnica, nisem zdravilka in tudi diagnostičarka nisem. Ne predpisujem zdravil in ne diet. Ne delam jedilnikov. Ne prodajam izdelkov, kaj morate kupiti in pojesti.

Jaz vam bom podala znanje. Povedala vam bom, kaj vam škodi in česa ne smete. Nobene prodaje in potrošništva. Vse je zgolj v znanju, ki vam ga bom posredovala na svojih predavanjih.

Vabljeni!